menu close menu

Reformacija za vsakogar

Na Slovenskem smo upravičeno ponosni, da so nas reformatorji (Primož Trubar in ostali) že pred petsto leti umestili v kulturni in duhovni evropski prostor. Kot dvanajsti narod smo dobili leta 1584 celoten prevod Svetega pisma, ob tem pa še kopico drugih knjig.
Vendar smo pogosto še vedno priče, da Trubarja poznamo le kot utemeljitelja slovenskega knjižnega jezika in avtorja prve slovenske knjige. Pri tem nekako spregledamo, da sta tako Trubarju kakor tudi ostalim reformatorjem knjiga in jezik bila le orodje za dosego cilja. Cilj, ki ga je imel Trubar pred seboj je sam zelo jasno izrazil že v prvem stavku svoje prve knjige in sicer z naslednjimi besedami:
»Vsem Slovencem, gnado, mir, milost inu pravo spoznanje božje skozi Jezusa Kristusa, prosim.« (Katekizem 1550)
Danes bi povedal takole »Za vse Slovence prosim milosti, miru, usmiljenja in pravega spoznanja Boga po Jezusu Kristusu«.
Za svoje rojake si je želel, da bi imeli pravo – osebno spoznanje Boga, ki bi temeljilo na poznavanju Svetega pisma, torej Božje besede.
Lahko trdimo, da je pri reformatorjih najprej šlo za osebno duhovno reformo. Sveže odkritje evangelijskega sporočila »pravičen bo živel iz vere« je mnoge posameznike – kakor tudi Trubarja – privedlo do točke osebne vere, temelječe na Svetem pismu.
Samo tako namreč lahko razumemo njegovo predanost prevajanju Svetega pisma, pisanju in tiskanju krščanskih knjig. To kar si je najbolj želel je, da bi svojim »lubim Slovencem« omogočil branje Svetega pisma v svojem materinem jeziku, da bi le tako lahko vedeli in razumeli kaj in zakaj verujejo, in da bi se le tako odvrnili od praznoverja, ki je bilo tako zelo prisotno.

Evangelijsko sporočilo, ki sporoča, da je človek lahko odrešen le po milosti iz osebne vere v Jezusa Kristusa, tudi danes spoznavamo le po branju Svetega pisma in poslušanju božje besede. Ko človek odpre svoje srce za Boga in sprejme Jezusa Kristusa za svojega osebnega Odrešitelja, vstopi v nov osebni odnos z Bogom, ima mir z Bogom, ki pa ga ne more pustiti ravnodušnega do drugih in pasivnega za božje kraljestvo.
In prav v tem kontekstu lahko razumemo neutrudljivost in predanost reformatorjev, saj so bili močno prepričani, da vsak človek potrebuje najprej osebno duhovno reformacijo, iz katere potem črpa duhovno življenje in moč za služenje drugim. Do osebne reformacije pa lahko pride posameznik ob razumevanju in sprejemanju osnovnega evangelijskega sporočila.
Zastavlja se vprašanje, ali potrebujemo osebno reformacijo tudi danes? Če Trubarja dovolj dobro poznamo, nam postane takoj več kot jasno, da bi si tudi danes prizadeval za prav isto stvar. Namreč, da bi »Lubi Slovenci« imeli osebno spoznanje Boga na osnovi Svetega pisma.
Prav zato je eden od osnovnih ciljev Trubarjevega foruma prevajanje Trubarjevih del v sodobni jezik z namenom, da nas tudi danes nagovori k osebni reformaciji.
Kot je zapisal Pridigar v Svetem pismu: »Kar je bilo, bo spet, kar se je zgodilo, se bo spet zgodilo, nič ni novega pod soncem« (Pridigar 1,9). Tako kot smo Slovenci potrebovali osebno duhovno reformacijo v 16. stoletju, jo potrebujemo tudi danes po petstotih letih.
Vsem krščanskim cerkvam (katoliški, pravoslavni in protestantskim) je namreč skupno, da so del krščanske tradicije na naših tleh, in da sprejemajo Sveto pismo kot temelj verovanja. Vendar večina Slovencev žal le bežno pozna reformacijsko dediščino protestantske cerkve. Če bi radi izvedeli kaj več o protestantski cerkvi v vaši okolici, pišite na: cerkve@primoztrubar.si.

Preskoči na orodno vrstico