Primož Trubar – Človek za vse čase
*1508, Rašica pri Velikih Laščah
†1586, Derendingen na Nemškem
Ves kulturni svet se je, tudi pod pokroviteljstvom mednarodne organizacije za kulturo UNESCO, v letu 2008 ob 500-letnici rojstva spominjal očeta slovenske knjige in književnosti, slovenskega knjižnega jezika in tako tudi slovenskega naroda in njegove današnje samostojne državnosti. Kristjani na Slovenskem pa se spominjajo Primoža Trubarja predvsem po tem, kar je ta preprosti, a s takšnimi darovi obdarovani slovenski oznanjevalec resničnega evangelija storil za svoje rojake in mnoge druge v duhovni in večni razsežnosti.
Res je, da brez Trubarja najbrž ne bi bilo samostojne in v mnogih pogledih cvetoče slovenske države – a to ne bi bila največja nesreča za ljudi, ki bi se rojevali in živeli v teh krajih. Res je, da brez Trubarja najbrž ne bi bilo skupnega slovenskega knjižnega jezika in njegove tako bogate književnosti – a tudi to ne bi bila največja nesreča za prebivalce pokrajin med Alpami in Jadranom. Bila pa bi nesreča brez vsake primerjave, če Slovenci ne bi slišali za evangelij Jezusa Kristusa in njegovih apostolov, ki je edino navodilo za vstop v večno nebeško kraljestvo, ki je zadnji smisel in cilj človekovega življenja. Jezusov izrek: »Kaj namreč koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi?« (Mr 8,36) lahko obrnemo tudi na slovenske razmere: Kaj pomaga Slovencu, če se zave svoje narodne pripadnosti, si oblikuje svoj skupni knjižni jezik in razvije v njem bogato književnost; si ustanovi lastno državo in uživa med drugimi, tudi večjimi narodi ugled podjetnega in uspešnega ljudstva v čudovitem naravnem okolju – on sam in njegovi rojaki pa bi pozabili na svoj edini pravi življenjski cilj, ki je v večnosti pri Bogu, in svoje večno življenje, svojo odrešenost zapravili?
Lepo je biti državljan Slovenije, a to državljanstvo je vendar nekaj omejenega in začasnega. Cilj vseh ljudi na zemlji, tudi Slovencev, je namreč za celo neskončnost višji: postati državljan Božjega kraljestva! Postopek, ki je potreben za to, da človek pridobi pravico do vstopa v Božje kraljestvo in postane njegov državljan za vso večnost, pa nam je pokazal Primož Trubar, ko je prvi prevedel vse štiri evangelije v slovenski jezik in tako med preprostim slovenskim človekom in njegovim Bogom ni bilo več drugih srednikov kakor Jezus Kristus. Bog je, po Trubarjevi zaslugi, spregovoril tudi v slovenščini, da se nihče ne bi mogel izgovarjati.
Trubar je velik, tudi v evropskih in svetovnih primerjavah velik v vsem, kar je naredil za svoj narod in tudi za druge narode, ki jim je pridigal v njihovem jeziku in tiskal zanje knjige v njihovem jeziku in pisavi. Po Trubarju pa se razodeva tudi veličina Boga, ki je daleč nad vsako človeško veličino in močjo. Ko pravi pisec pisma Hebrejcem prav na začetku: »Velikokrat in na veliko načinov je Bog nekoč govoril očetom po prerokih…« Prvak med slovenskimi preroki je gotovo Primož Trubar.
Slovenski narod se, kakor v časih Trubarja in turških vpadov, ukvarja s sodobnimi oblikami vpadov. Zaničevanje države in njenega pravnega reda, grobost in nesramnost v medsebojnih odnosih, neubogljivost otrok do staršev, učiteljev in predstojnikov, izterjavanje domnevne pravice na svojo roko mimo pravnega reda, naraščanje odvisnosti od alkohola in mamil, strahotna statistika ubijanja še nerojenih otrok in samomorov, razpadanje družin in razumevanje ločevanja kot normalnega dogodka v človekovem življenju, naraščanje delikvence in kriminala, nasilja in pervertiranega izživljanja, so le eni od primerov osebnega in družbenega propada. Tako država, kot posamezniki so skoraj povsem nemočni pred temi vpadi.
Veličina Trubarja je rezultat njegove osebne spremembe. Samo zato, ker se je osebno srečal s Svetim pismom in z Jezusom, je naredil vpliv na zgodovino. Trubar je najprej spoznal, da je grešil proti Bogu, kot pravi Sveto pismo: »Saj so vsi grešili in so brez Božje slave.« (Rim 3,23) Spoznal je tudi, da je Bog pravičen in mora kaznovati grešnika. Le nepravičen sodnik bi spregledal greh. Bog pa je popolnoma pravičen in bo tako tudi sodil vsakega ter »naroča naj se vsepovsod vsi spreobrnejo. Zakaj določil je dan, ko bo vesoljnemu svetu pravično sodil…« (Apd 17, 30-31) Plačilo za greh je večna ločitev od Boga in večno trpljenje. »Kajti plačilo za greh je smrt…« (Rim 6,23) Sveto pismo tudi pravi: »Kajti noben človek se ne bo opravičil pred njim z deli postave,« (Rim 3,20) se pravi da se človek ne more odkupiti za svoj greh z dobrimi dejanji, denarjem, ali z drugimi stvarmi. Tako je človek grešnik v rokah pravičnega Boga, brez upanja na pomilostitev.
Vendar, Bog ljubi človeka in ne želi, da bi večno trpel. Kako naj torej Bog zadosti svoji pravici in svoji ljubezni? Edino rešitev, ki jo je Bog našel, je, da pošlje svojega Sina. Jezus je s smrtjo na križu plačal za grehe vsakega posameznika, ki se želi pomiriti z Bogom. »Bog je bil tisti, ki je v Kristusu spravil svet s seboj.« (2 Kor 5,19) Sveto pismo ponovno pravi: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« (Jn 3,16) To je dar, ki se ne more plačati. Lahko se le sprejme ali zavrne. Trubar je ta dar sprejel in spremenil svet.
Tako je tudi Trubar s svojim življenjem in delom spregovoril Slovencem, kot je apostol Pavel pred stoletji: »Zavoljo Kristusa vas prosimo, spravite se z Bogom.« (2 Kor 5,20) Angleški pisatelj Robert Bolt je napisal radijsko igro A Man for All Seasons (Človek za vse čase) o angleškem kanclerju, pravniku, filozofu in pisatelju Thomasu Moru, ki ga je dal kralj Henrik VIII zapreti in obglaviti, ker je ta nasprotoval kraljevemu razpuščenemu življenju. Igra je v letu 1960 doživela velik uspeh na gledališčem odru, v letu 1966 pa je režiser Zinnemann po tej igri posnel zelo uspešen film. Tudi Slovenci imamo človeka za vse čase, Primoža Trubarja. Ni mu bila odvzeta glava, odvzeta pa mu je bila domovina – in vse do danes pravična in celovita ocena.
Postaje njegovega življenja
– rojen na Rašici pri Velikih Laščah tesarju in mlinarju Mihu, podložniku turjaških grofov, in materi Jeri;
– šolanje na Reki, v Solnogradu, v Trstu pri Bonomu, na Dunaju; Bonomo ga seznani z deli švicarskih reformatorjev in Erazma Rotterdamskega;
– Bonomo posveti Trubarja v duhovnika; službuje v Loki pri Zidanem mostu, v Laškem, Celju in kot kanonik v Ljubljani;
– ljubljanski škof Textor izžene Trubarja, mu zapleni premoženje; Trubar zbeži v Nemčijo; leta 1551 izda prvo delo, Abecedar in Katekizem;
– odide na Nemško; kmalu dobi službo kot pridigar v Rothenburgu nad Taubero; 1549 pride še Barbara Sitar iz Kranja, s katero se poroči in ima več otrok;
– pastor v Kemptenu na Bavarskem;
– Trubar uvede latinico in s tem odpre slovenščini pot v evropsko univerzalnost;
– kranjski stanovi ga pokličejo kot predikanta v Ljubljano; spet se umakne; v Urachu vodi Ungnadovo tiskarno in ustanovi biblijski zavod za izdaje v slovenščini, hrvaščini in srbščini; – superintendent v Ljubljani, kjer izda slovensko Cerkovno ordningo;
– ponovno zbeži na Nemško, v Lauffen in Derendingen, kjer tudi ostane;
– na skrivaj se vrne v Ljubljano; sestane se z ujetim turškim poveljnikom Usraim-begom; želi se seznaniti z islamom in Koranom; neuspešen poskus sestanka tudi z drugimi zajetimi Turki v Ribnici;
– umre v Derendingenu, kjer je pokopan.
Trubarjevo delo
Trubar je vsega objavil 22 knjig v slovenskem jeziku, dve v nemščini. Najbolj pomembne knjige v slovenščini so:
– Katekizem in Abecednik (1550/51) – začetek evangelizacije med Slovenci in hkrati začetek slovenske kjiževnosti in knjižnega jezika. Kjižici (Catechismus in der windischen Sprach in Abecedarium); natisnjeni še v nemški gotski pisavi in šele v naslednji izdaji v latinici; izšli sta v Tübingenu; Trubar se je podpisal kot Philopatridus Illyricus (Rodoljub Ilirski).
– Ta prvi dejl tiga noviga testamenta (1557; 2. in 3. del v letih 1560 in 1577) – prvi slovenski prevod iz Biblije; 1584 sledi celoten Dalmatinov prevod Biblije; vsebuje evangelije in dejanja apostolov; opremljen s predgovorom o naukih Luthrove razlage vere, s koledarjem in Postilo (razlaga nedeljskih in prazničnih evangelijev)
– Cerkovna ordninga (1564) – temelji samostojne protestantske cerkve med Slovenci. V njej je tudi zahteva po slovenski šoli in pravici do rabe slovenskega jezika. Ker je ta knjiga, po svoje tudi temeljni dokument slovenske državnosti, posegala v privilegije deželnega kneza, je ta knjigo prepovedal, Trubarja pa dal izgnati.
– Pripravil je tudi pesmarice z lastnimi in prirejenimi krščanskimi pesmimi; tako je prvi „cantautor” med Slovenci; prispeval je deset predgovorov h knjigam drugih avtorjev v nemščini.
Zbral in sestavil: Vinko Ošlak
Dokument v .pdf obliki (.pdf, 778 KB)