Primož Trubar – Človek za vse čase

Ves kulturni svet se je, tudi pod pokroviteljstvom mednarodne organizacije za kulturo UNESCO, v letu 2008 ob 500-letnici rojstva spominjal očeta slovenske knjige in književnosti, slovenskega knjižnega jezika in tako tudi slovenskega naroda in njegove današnje samostojne državnosti. Kristjani na Slovenskem pa se spominjajo Primoža Trubarja predvsem po tem, kar je ta preprosti, a s takšnimi darovi obdarovani slovenski oznanjevalec resničnega evangelija storil za svoje rojake in mnoge druge v duhovni in večni razsežnosti.

Res je, da brez Trubarja najbrž ne bi bilo samostojne in v mnogih pogledih cvetoče slovenske države – a to ne bi bila največja nesreča za ljudi, ki bi se rojevali in živeli v teh krajih. Res je, da brez Trubarja najbrž ne bi bilo skupnega slovenskega knjižnega jezika in njegove tako bogate književnosti – a tudi to ne bi bila največja nesreča za prebivalce pokrajin med Alpami in Jadranom. Bila pa bi nesreča brez vsake primerjave, če Slovenci ne bi slišali za evangelij Jezusa Kristusa in njegovih apostolov, ki je edino navodilo za vstop v večno nebeško kraljestvo, ki je zadnji smisel in cilj človekovega življenja. Jezusov izrek: »Kaj namreč koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi?« (Mr 8,36) lahko obrnemo tudi na slovenske razmere: Kaj pomaga Slovencu, če se zave svoje narodne pripadnosti, si oblikuje svoj skupni knjižni jezik in razvije v njem bogato književnost; si ustanovi lastno državo in uživa med drugimi, tudi večjimi narodi ugled podjetnega in uspešnega ljudstva v čudovitem naravnem okolju – on sam in njegovi rojaki pa bi pozabili na svoj edini pravi življenjski cilj, ki je v večnosti pri Bogu, in svoje večno življenje, svojo odrešenost zapravili?

Lepo je biti državljan Slovenije, a to državljanstvo je vendar nekaj omejenega in začasnega. Cilj vseh ljudi na zemlji, tudi Slovencev, je namreč za celo neskončnost višji: postati državljan Božjega kraljestva! Postopek, ki je potreben za to, da človek pridobi pravico do vstopa v Božje kraljestvo in postane njegov državljan za vso večnost, pa nam je pokazal Primož Trubar, ko je prvi prevedel vse štiri evangelije v slovenski jezik in tako med preprostim slovenskim človekom in njegovim Bogom ni bilo več drugih srednikov kakor Jezus Kristus. Bog je, po Trubarjevi zaslugi, spregovoril tudi v slovenščini, da se nihče ne bi mogel izgovarjati.

Trubar je velik, tudi v evropskih in svetovnih primerjavah velik v vsem, kar je naredil za svoj narod in tudi za druge narode, ki jim je pridigal v njihovem jeziku in tiskal zanje knjige v njihovem jeziku in pisavi. Po Trubarju pa se razodeva tudi veličina Boga, ki je daleč nad vsako človeško veličino in močjo. Ko pravi pisec pisma Hebrejcem prav na začetku: »Velikokrat in na veliko načinov je Bog nekoč govoril očetom po prerokih…« Prvak med slovenskimi preroki je gotovo Primož Trubar.

Slovenski narod se, kakor v časih Trubarja in turških vpadov, ukvarja s sodobnimi oblikami vpadov. Zaničevanje države in njenega pravnega reda, grobost in nesramnost v medsebojnih odnosih, neubogljivost otrok do staršev, učiteljev in predstojnikov, izterjavanje domnevne pravice na svojo roko mimo pravnega reda, naraščanje odvisnosti od alkohola in mamil, strahotna statistika ubijanja še nerojenih otrok in samomorov, razpadanje družin in razumevanje ločevanja kot normalnega dogodka v človekovem življenju, naraščanje delikvence in kriminala, nasilja in pervertiranega izživljanja, so le eni od primerov osebnega in družbenega propada. Tako država, kot posamezniki so skoraj povsem nemočni pred temi vpadi.

Veličina Trubarja je rezultat njegove osebne spremembe. Samo zato, ker se je osebno srečal s Svetim pismom in z Jezusom, je naredil vpliv na zgodovino. Trubar je najprej spoznal, da je grešil proti Bogu, kot pravi Sveto pismo: »Saj so vsi grešili in so brez Božje slave.« (Rim 3,23) Spoznal je tudi, da je Bog pravičen in mora kaznovati grešnika. Le nepravičen sodnik bi spregledal greh. Bog pa je popolnoma pravičen in bo tako tudi sodil vsakega ter »naroča naj se vsepovsod vsi spreobrnejo. Zakaj določil je dan, ko bo vesoljnemu svetu pravično sodil…« (Apd 17, 30-31) Plačilo za greh je večna ločitev od Boga in večno trpljenje. »Kajti plačilo za greh je smrt…« (Rim 6,23) Sveto pismo tudi pravi: »Kajti noben človek se ne bo opravičil pred njim z deli postave,« (Rim 3,20) se pravi da se človek ne more odkupiti za svoj greh z dobrimi dejanji, denarjem, ali z drugimi stvarmi. Tako je človek grešnik v rokah pravičnega Boga, brez upanja na pomilostitev.